Resnična zgodovina in trenutno dogajanje

»Edini namen terorja je teror,« je zapisal veliki inkvizitor neke druge,«rdeče« vere – Feliks Edmundovič Dzeržinski , ustanovitelj Čeke (ki je večkrat spremenila ime: v GPU, NKVD, in nazadnje KGB ).

“Samo ljudem, ki živijo v stalnem strahu, je mogoče brezprizivno vladati. Javno izživljanje nad obtoženci in široko razglašeni procesi z izsiljenimi priznanji, vsesplošna strahovlada in nekritični izpadi nasilja vzbudijo med ljudmi preživetveno mrzlico: skoraj vsak v trepetu premišlja, kako se je lahko zameril oblasti in kaj bi moral storiti, da se ji prikupi in ne postane njena naslednja žrtev.

Ali so dejansko kaznovani pretežno tisti, ki resnično prekršijo norme oblasti, je povsem nepomembno. Kdor se je psihozi strahovlade sposoben upreti, je lahko s svojim neodvisnim umom oblasti nevaren – zato ga je treba uničiti, ne glede na to, kaj je dejansko storil. Teror zaradi terorja je najučinkovitejši branik absolutne oblasti: to je osnovna logika nacizma, fašizma, stalinizma, kulturne revolucije na Kitajskem – in komunizma…”

Takšna in podobna predavanja so vsakodnevno poslušali nekdanji komunistični voditelji naše (hvala bogu) propadle države Jugoslavije…

Ribičič, Kardelj, Vida Tomšič in še in še bi lahko naštevali imena naših bivših voditeljev, ki so se šolali na akademiji Džerinskega, kjer so jih učili kako s terorjem vladati narodu…

In oni so to tudi udejanjili, prav tako kot komunisti v Sovjetski zvezi in drugod na vzhodu Evrope, so med narod vnesli razkol, strah in teror…

Kako so to počenjali komunistični aktivisti v Rusiji nam lepo pokaže naslednji primer:

V Moskvi so leta 1920 prijeli več ljudi in jih na podlagi nezadostnih dokazov obsodili in imenovali za belogardiste…(Znan izraz, kajne) …Aktivist Kp jih je obsodil na smrt…Nič kaj takega boste rekli, saj to so počeli vsakodnevno…

Grozovit je bil predvsem način, na katerega so kazen izvršili…

Zvezani žrtvi so v anus(ritno luknjo po domače) potisnili palico dinamita in jo prižgali…Takšen ognjemet si je ogledalo nekaj tisoč ljudi…V Imenu rdeče zvezde…(Vir: Črna knjiga komunizma)

V imenu rdeče zvezde so na smrt obsodili 6 milijonov Ukrajincev s tem da so jih pustili stradati brez hrane, da so počasi umirali, v mukah…To so imeli najraje…Počasno mučenje žrtev…

V imenu rdeče zvezde so leta 1989 na Trgu nebeškega miru v Pekingu, s tanki in orožjem krvavo zatrli večtedenske študentske proteste za demokracijo in človekove pravice. V noči iz 3. na 4. junijem je vojska s tanki in tovornjaki zapeljala v množico na Trg nebeškega miru. Študentje so se vse do jutra proti njim borili s kamenjem in z lastnimi telesi skušali zaustaviti tanke, pri tem pa je bilo ubitih več sto študentov, po državi pa so aretirali več kot 120 000 nasprotnikov režima. Oblasti nasilni poseg še vedno opravičujejo v imenu »prihodnosti partije in države«

V imenu rdeče zvezde so v naših sosednjih državah sprožili največjo morijo na tleh Evrope po drugi svetovni vojni, isti ljudje, komunisti ….

V imenu rdeče zvezde še danes trpijo ljudje, ki jim je onemogočeno pisanje, branje in izražanje svojega lastnega mišljenja, ljudje, ki trpijo lakoto in žejo, ljudje , ki trpijo v nečloveških razmerah v komunističnih zaporih, kjer jih pretepajo kot živino…

V imenu rdeče zvezde, pri nas živijo ljudje, ki uživajo vse prednosti demokracije, ki izkoriščajo vse ugodnosti pa si še vseeno želijo komunizma…To je lahko preprosto samo iz enega razloga…Da ne vedo česa si želijo…

KOMUNIZEM JE NAJVEČJE ZLO, KI SI GA JE IZMISLILO ČLOVEŠTVO…

In danes živijo ljudje, ki poudarjajo njegove vrednote…Le kje , razen v množičnih grobovih vidijo te vrednote? Le kje vidijo rezultate te »najboljše« ideologije , ki si jo je izmislil nek bolan um? Kje…

V siromaštvu držav, ki so nekoč spadale »za železno zaveso«? V siromaštvu večine ljudi, ki živijo na območju teh držav…Ali so to rezultati komunizma? Beda in siromaštvo? Kot kaže so…

In danes nasprotniki demokracije širijo vesti o zločinih RKC…Jo blatijo in nenehno napadajo v javnosti…Sorila je napake, za kar se je opravičil sam papež Janez Pavel drugi…

Kdo se bo opravičil v imenu »rdeče« pokvarjene vere za naneseno škodo in trpljenje milijonov ljudi po celem svetu?Kdo se bo opravičil v imenu tega brez in nerazsodnega pobijanja ljudi?

Ni ga junaka…So pa junaki ki poveličujejo to početje in ga želijo prikazati kot nekaj čistega, brezmadežnega in najboljšega kar se lahko nekemu narodu pripeti…

Ne nasedajte na umazane laži , ki jih zavedno širijo pripadniki te »rdeče vere«, saj njihovi nameni niso čisti, še zdaleč ne, njihov namen je samo oblast, in to oblast za vsako ceno…

Na veliko žalost ugotavljam tudi, da ima veliko mojih sodržavljanov oprane možgane, da si veliko kdo niti ne predstavlja kakšno škodo nam je naredil komunizem, tako materialno kot populacijsko, kot moralno…

Nikoli nismo bili hlapci nikomur, dokler ni prišel komunizem, takrat smo postali hlapci…
Živijo ljudje, ki želijo prikazati neko popačeno resnico, da brez komunizma mi ne bi govorili slovensko , da bi ne bili to kar smo…Bili bi, in bili bi veliko bolj razviti in imeli bi marsikaj boljšega kot imamo zdaj…

Ne bi rabili preživljati vseh muk in pranja možganov, kar so nas prisilili v bivšem sistemu, ne bi rabili poslušati pravljic in jih šele po 60 letih poslušati v pravi luči…Marsikaj ne bi rabili…

Jugoslavije je nepreklicno konec, tudi “rdeče vere” je vedno manj…In prav je tako…

Namesto da jo prikazujete v neki dobri luči, se raje zamislite nad ubogimi ljudmi, ki so umrli v imenu te najbolj krvoločne vere v zgodovini človeštva…

Zamislite se in dopovejte vašo logiko tistim 47 milijonom prebivalcev Sovjetske Zveze, ki so umrli za to ideologijo, pa 48 milijonom Kitajcev, ki še danes umirajo v imenu rdeče zvezde, pa 1 milijonu ljudi iz naše bivše države, ki so prav tako umrli za in v imenu rdeče zvezde…Dopovedujte njim o čistosti vaše vere«…

Verjamem, da jim boste težko razložili zakaj je bil njihova smrt potrebna…

Dali so svoja življenja, da lahko mi živimo bolje…Slava vsem, ki so se uprli komunistični zveri…Slava vsem ljudem ki so padli v boju s to pošastjo…Slava jim…Vaša smrt ni bila zaman…

Karantanski grb – Črni panter – najstarejši slovenski grb

ČRNI PANTER izhaja še iz časov rimskega Norika, rimske province na ozemlju Vzhodnih Alp, po propadu katere, se je na identičnem ozemlju pojavila KARANTANIJA – PRVA SLOVENSKA DRŽAVA. Panter je ohranjen na več kamnitih spomenikih iz tiste dobe. Eden od teh kamnov iz. 2. stoletja je še danes vzidan nad glavnim vhodom v stolnico pri Gospe Sveti na Koroškem, v bližini griča kjer je nekoč stal Knežji kamen in Gosposvetskega polja kjer še danes stoji Vojvodski stol – zgodovinska spomenika slovenske državnosti in karantanskega prava! Njegov bajeslovni pomen izhaja še iz časov davno pred krščanstvom. Fiziolog iz Aleksandrije navaja, da je panter prijatelj vseh živali razen zmaja (podobe hudiča). Njegov lik vklesan na kamne starega rimskega Norika, je prešel tudi na srednjeveško Karantanijo. V obdobju heraldike (grboslovja), je kot grb odražal državnopravno izročilo Karantanije. Zaradi zgodovinskega in bajeslovnega pomena ima ČRNI PANTER v svojstvu karantanskega grba posebno mesto med grbi evropskih dežel, saj je bil izpričan med prvimi grbi v Evropi. Črni panter je izpričan na pečatu, odtisnjen na ščitu (1160) in upodobljen na bojnem praporu imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Njegove barve je okoli leta 1210 opisal viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu ‘Parzival’, kjer dobesedno navaja ‘črni panter na ščitu iz hermelina’, kar postane kasneje črni panter na srebrnem (belem) ščitu. Bojni prapor je imel grbu ustrezne barve – črna – bela – črna, na beli pa se je nahajal črni panter, kot je razvidno iz pečata iz leta 1214. ČRNI PANTER je bil sprva grb vojvodine Koroške in obmejne Karantanske krajine iz česar je pozneje nastala vojvodina Štajerska. Obe vojvodini sta izhajali iz prvotne Karantanije. Leta 1246 pa je prišlo do spora med vojvodinama Štajersko in Koroško, ki sta obe uporabljali enak grb. Na kraljevem dvoru so razsodili, da grb pripada vojvodini Koroški, ki je bila starejša in s tem bolj upravičena do grba ter praporja s črnim panterjem. Štajerska pa se panterju vendarle ni hotela odpovedati in je zato na grbu spremenila barve. Privzela si je belega panterja na zelenem ščitu. Črni panter se je na Koroškem obdržal vse do izumrtja domače karantanske dinastije leta 1270, na Štajerskem pa se je beli panter ohranil do danes, žal kot avstrijski grb, čeprav je karantanskega oz. slovenskega izvora!

Glej literaturo:
- ČRNI PANTER, NAJSTAREJŠI KARANTANSKI GRB, J. Šavli, Glas Korotana št. 7, Dunaj 1981;
- NOVO SPOROČILO KNJIGE VENETI NAŠI DAVNI PREDNIKI, I. Tomažič, Ljubljana 1990;
- SLOVENIJA PODOBA EVROPSKEGA NARODA, J. Šavli, Nova Gorica 1995.
- SLOVENSKA ZNAMENJA, JOŽKO ŠAVLI, GORICA 1994;

Zgodovina mora biti verodostojna, ne pa ponižna
Primorski dnevnik, 31. maja, Trst 2006

Na okrogli mizi POP TV o Jugoslaviji so mi odmerili veliko manj časa kot drugim udeležencem. V sklepnem do¬lu nastopa pa sem zgodovinarju Pirjevcu kljub temu utegnil reči, da bi se raje pogovarjal z njegovim očetom kot z njim. Ker večina gledalcev najbrž ni razumela mojega medklica, bom pojasnil sporočilnost mojih besed. Oče zgodovinarja Pirjevca je po drugi svetovni vojni emigriral v Italijo in tako omogočil svojemu sinu, da je živel in se šolal v demokratični evropski državi. Na italijanski univerzi je diplomiral in tako postal dottore, domovino svojega očeta, Slovenijo oziroma socialistično Jugoslavijo, je spoznal posredno, iz razdalje ali kot priložnostni turist iz kapitalizma.

Moja usoda je bila drugačna. Po drugi svetovni vojni sem se vrnil kot begunec iz Trsta v Maribor, od koder je moja družina zbežala pred Hitlerjevimi soldati najprej v Zagreb, nato pa še v Trst. V Slovenijo sem prišel kot član ilegalne italijanske organizacije Gioventu antifascista Triestina, njen voditelj je bil znani primorski Slovenec M. Šiskovič. V Mariboru sem nadoknadil v dvanajstih mesecih na partizanski gimnaziji tri leta, ki sem jih bil izgubil med drugo svetovno vojno. Kot tržaškega antifašista so me kooptirali v SKOJ, bil sem odgovoren za mladinsko kulturo mariborskega okrožja. Čez nekaj mesecev sem spoznal, da je slovenski in seveda tudi jugoslovanski komunizem mračen diktatorski sistem, zato sem hotel izstopiti iz organizacije. Sekretar SKOJ-a, s katerim sem se spoprijateljil, me je najprej nagovarjal, naj vendar dobro premislim, kaj počnem. Ker sem vztrajal pri svoji odločitvi, me je on izključil iz SKOJ-a in mi tako najbrž rešil življenje, hkrati pa mi je dal priložnost, da sem kot sovražik socializma, kot navaden vojak v kazenski četi JNA, kot zapornik v podzemni samici, kot drugorazredni državljan, kateremu so trikrat zavrnili prošnjo, da bi šel študirat v tujino na lastne stroške, dobro spoznal socialistično Jugoslavijo in njen uničujoči sistem. O tem sem napisal kar nekaj avtobiografskih knjig, zato o sebi v tem obdobju ne bom več govoril.

Dottore Pirjevec me je v svoji glosi, objavljeni v Primorskem dnevniku 11.6.2006, označil za »starega gospoda« in mi očital, da sem na okrogli mizi navajal podatke izvite iz trte, se pravi, naj bi lagal. O »starem gospodu« samo to: Moja nona iz Vipavske doline je rekla mladim mulam, ki so jo zmerjale s staro babo, tudi ve boste stare, če ne boste prej krepale… O mojih izjavah, izvitih iz trte, pa navajam moj princip, ki ga upoštevam, kadar pišem, pa tudi, kadar berem tuja besedila. Spoštujem resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico.

Velikokrat sem prisluhnil Pirjevcu, ko je govoril po televiziji, pa tudi ko je pisal v časnikih, prebral sem samo eno njegovo knjigo Jugoslavija: 1918 -1992 (skrajšan naslov) in gledal televizijsko nadaljevanko, za katero je napisal scenarij. Pri obeh delih sem uporabil omenjeno pravno formulo za resnico, ugotovil sem, da je zgodovinar Pirjevec iz svoje knjige izpustil kar nekaj za zgodovino pomembnih podatkov, oziroma jim ni dal ustreznega poudarka. Ne bom ravnal kot dottore, ki mi je očital iz trte izvite, se pravi neresnične podatke, ni jih pa naštel; ampak bom konkretno povedal, kaj je on zanemaril.Povojne izvensodne poboje, preganjanje Primorcev, ki so bili v italijanskih uniformah zajeti od Angležev in so se kot prostovoljci borili na strani partizanov; številile montirane procese, od Dachauskih do procesa Nagodeta in njegovih sotrpinov. Dottore ni upošteval množice novih podatkov o Titu in njegovem odnosu do zahodnih zaveznikov, ki so jih objavili številni avtorji iz nekdanje Jugoslavije, da ne govorim o poplavi spominov prizadetih žrtev, ki so jih napisali ljudje, ki so dobesedno na svojih hrbtih doživeli Goli otok in druga kazenska taborišča v nekdanji Jugoslaviji. Pirjevčeva izjava o taki Jugoslaviji: »Hvala bogu, da smo se je znebili, a bog ne daj, da je ne bi imeli …« je morda ciničen aforizem, ne more pa biti ocena zgodovinarja o socialistični Jugoslaviji, ki je nastala kot načrtovana stalinistična tvorba. Po sporu Stalin – Tito, pa se je Tito obdržal na oblasti prav s stalinističnimi metodami. Milan Grol, podpredsednik v vladi Tito-Šubašič je o Jugoslaviji dejal: »To ni država, ampak klavnica!« In še ena prigoda iz tistega časa: »Churchill je decembra 1945 rekel prijateljem, da je bilo prepričanje, da lahko Titu zaupa, ena njegovih največjih napak v vojni.« Navedek iz knjige Slovenija 1945, avtorjev Johna Corselissa in Marcusa Ferrara.

Posebno poglavje bi zaslužil odnos partije do članov prve antifašistične organizacije v Evropi Tigr, ki je bila s strani oblasti načrtno degradirana. Ko sem bral knjigo o Jugoslaviji in gledal filme, za katere je Pirjevec napisal scenarije, sem dobil občutek, da viri njegovega pisanja, niso bili ljudje, ki so bili izpostavljeni v Jugoslaviji različnim grozljivim prijemom represivne oblasti, teh je bilo ne na tisoče, število gre v milijon in več pri¬merov. Prav te dni sem prejel pismo kolege Andrijana Laha; literamega zgodovinarja, ki piše knjigo o slovenskih pisateljih, zaprtih v času socialistične Jugoslavije, na seznamu je štirideset literatov! To je bila približno ena tretjina vseh takratnih pisateljev! Seznamov pobitih pisateljev in vseh drugih pa do danes še nismo zmogli.

Če je Pirjevec upošteval, kot domnevam, samo uradne dokumente – ogromno jih je bilo uničenih pred osamosvojitvijo Slovenije, ohranjeni so bili pretežno benevolentni – in če se je zanesel samo na nekdanje politike, ki so bili avtorji direktiv, ter na udbovce, ki so bili glavni izvajalci represije, potem se ne čudim, da njegova omenjena knjiga in scenariji ne razkrivajo naše preteklosti, temveč jo skušajo zakriti, kot je to počela komunistična oblast petinštirideset let. Saj zavestno molčanje ni nič drugega, kot spretna manipulacija, ki sprevrača resnico v izmišljijo. S takim početjem moj kritik ne kaže prav nobene ponižnosti, ki jo je izpostavil v naslovu svoje glose, gre bolj za nasilnost, s katero smo se spoznali že v minulih časih, ko je dottore Pirjevec še hodil v italijanske šole, zato najbrž o njej nič ne ve. (Poudarke v barvah in sliko dodalo naše uredništvo)

Hervardi: Žarko Petan (* 1929), režiser, satirk, dramatik, pripovednik, je v slovenski javnosti že tako poznan, da ga ni potrebno predstavljati. Njegova dela so bila tudi prevedena, zlasti v nemščino… Njegovo pismo, naslovljeno na tržaškega zgodovinarja Pirjevca, odkriva stvari o nekdanji Jugoslaviji, ki so v slovenski javnosti premalo znane ali pa že dokaj odmaknjene v času. Pismo objavljamo, ker čas pogosto zahteva, da je treba od časa do časa nekoliko osvežiti spomin!

Slovenski denar za uničevanje identitete Slovencev

Blišč in beda slovenskega filma

Balkanizacija slovenskega filma je bila eden največjih uspehov srbske tajne službe Kos pri razkrajanju slovenske narodne identitete v času nekdanje Jugoslavije. Ostala je tudi po osamosvojitvi Slovenije. Njene predstavnike skrbi še zlasti predlog o komisiji, ki bi nadzorovala upravičenost filmskih del financiranja iz slovenskega filmskega sklada (prispevek našega sodelavca).

 

Nedolgo od tega so naši rojaki v Avstraliji protestirali proti uvrstitvi »slovenskega« filma z naslovom Odgrobadogroba na filmski festival v Sydneyju. Film je izdelek režiserja, ali boje »režiserja«, Jana Cvitkoviča, po očetovi strani srbskega porekla. Njegovo srbsko poreklo ni sporno, sporna pa je vsebina njegovih filmov, vkaterih prikazuje Slovence in Slovenijo v balkanski in ponižujoči podobi. Najbolj sporno je seveda dejstvo, da financira izdelavo njegovih filmov slovenski filmski sklad .Gre za dediščino iz časov, ko je bila na vladi prosrbska LDS, ki je bila zgolj orodje srbske tajne službe Kos. Vse to je dovolj razvidno iz reakcije njenega lobbyja v Ljubljani na protest rojakov iz Avstralije (povzetki so iz ljubljanskega dnevnega tiska)

 

 

Igralka Metka Gabrijelčič v filmu Vesna (1953). Slovenski film je bil v tistih letih kljub komunističnemu režimu še slovenski. Kasneje je postal balkanski, kar je še danes.

 

Ljubljanski dnevnik Delo je dne 15. junija 2006 s pompoznim naslovom in podnaslovom objavil odmev na protest Avstralske slovenske konference (ASK), ker je bil Cvitkovičev film s podporo slovenskega filmskega sklada uvrščen na festival v Sydneyju: »Odgrobadogroba je balkanski film« (navedeno kot »senzacija« iz protestnega pisma avstralskih rojakov), Majda Širca (poslanka LDS): Predlagana komisija je grob poseg v svobodo ustvarjanja. V svojih nadaljnih komentarjih se je Delo naslanjalo na ljubljanski Dnevnik. Iz njegovega pisanja povzemamo nekaj ključnih navedb.

Predsednik ASK Florian Cvetko Falež se v svojem protestnem pismu med drugim sprašuje: “Je Jan Cvitkovič, režiser in scenarist filma, Slovenec? Je ime glavnega junaka, Pero, slovensko?” piše časopis Dnevnik. Tajnica ASK Jožica Gerden pa v protestnem pismu, ki ga prav tako povzema Dnevnik, piše, da je slovenski filmski industriji vseeno za Slovenijo in njeno podobo v svetu, in še: “Svetovni slovenski kongres smo prosili, da naslovi na vlado pobudo o ustanovitvi komisije, ki bo preučila slovensko filmsko produkcijo. Potrebujemo intelektualno telo, ki bo odgovorno za predstavitev slovenske kulture in dediščine, še posebej zdaj, v EU. – Predlog o komisiji je srbsko Kos najbolj zaskrbel, saj bi s tem prišla pod nadzor dosedaj povsem nekontrolirana poraba sredstev iz republiškega filmskega sklada.

Režiser Jan Cvitkovič je nastali zaplet komentiral za list Dnevnik takole: “Pripadniki bele avstralsko-slovenske rase so ugotovili, da film Odgrobadogroba ni primeren za predvajanje v Avstraliji. Cenim njihove parapsihološke sposobnosti, saj so do tega zaključka prišli, ne da bi si film ogledali.” – Opozarjamo na oznake “bela avstralsko-slovenska rasa«, »parapsihološke sposobnosti«, ki si jih normalna slovenska pamet ni spodobna izmisliti in so očitno samo nebogljen produkt jugoslovanske oz. srbske ideološke delavnice.

Režiser Damjan Kozole meni, kot ga povzema Dnevnik, da sodobni evropski, ravno tako slovenski film, predvsem odkriva človeške in družbene anomalije in se sooča z realnostjo, ki je naši zdomci očitno niso pripravljeni priznati, ter dodaja: “Morali se bodo sprijazniti, da filmska umetnost ni le promocija domovine, tega niso zahtevali od filmarjev niti v najbolj totalitarnih časih.” Poziv k ustanovitvi komisije, ki bi proučila slovensko filmsko produkcijo, Kozole primerja z “Goebbelsovimi metodami”.- Primerjava z Goebbelsom razkriva v resnici še mnogo več. Najdemo jo namreč v žargonu najbolj divje protislovenske gonje, ki jo je v letih osamosvajanja Slovenije iznašal beograjski tisk.

Ob gornjih primerih je očitno, da imamo pri vsej zadevi opraviti bodisi s srbskim lobbyjem, ki se je pod vlado LDS polastil ključnih položajev v Sloveniji, ali še bolj verjetno s srbsko obveščevalno službo. Slednja nosi še vedno svoje staro ime Kos (kontra obveščevalna služba), kot tedaj, ko je bila še v sklopu jugo-armade. Vendar je to ime nekakšen tabu, ki si ga slovenski tisk ne upa omeniti. Pa tudi zastrašeni slovenski ljudje si ga ne upajo izgovoriti (bojijo se za svojo službo).

Tudi dejstvo, da se je prav ljubljanski Dnevnik tako odločno zavzel za »režiserja« Cvitkoviča, ni naključje. List je bil namreč že v času Jugoslavije povsem v rokah Kosa. Pri osamosvajanju Slovenije je njegov urednik Miran Lesjak v svojih člankih vztrajno nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in slovenske ljudi z bolj ali manj z bolj ali manj prikritimi grožnjami pozival, naj ostanejo v Jugoslaviji.

Poglejmo še druge, bolj ali manj montirane izjave. V njih spet prepoznamo nekatere ključne besede, ki so bile značilne za staro politiko Beograda, usmerjeno v pojugoslovanjenje (posrbljenje) narodov v nekdanji balkanski tvorbi. Novinar in kritik Zdenko Vrdlovec meni, da so “največja nesreča za slovenske filme ravno civilna združenja, ki se zavzemajo bodisi za krščansko moralo bodisi za čistunski nacionalizem”, in dodaja, da bi bila “neumnost nasesti miselnosti civilnih pobud” in ustanoviti omejeno komisijo. – V tej izjavi sta tipični besedi »krščanska morala« in »čistunski nacionalizem«, ki ne razodevata zgolj srbskega sovraštva nasproti Slovencem, temveč tudi ideologijo framasonskih krogov. Ti krogi si prizadevajo namreč za »multinacionalno« in »multietnično« družbo in delujejo proti vsakršni morali in vrednotam, kar ne zadeva samo krščanskega izročila, marveč je tudi temelj obstoja posameznih narodov.

In dalje! Znana poslanka LDS Majda Širca sodi, da gre za “hud poseg v svobodo umetniškega izražanja in hkrati tudi za izraz skrajnega nezaupanja slovenskim ustvarjalcem”. In še: »Vsakdo ima sicer pravico izraziti svoje stališče in mnenje do umetniških stvaritev, vendar gre v primeru protesta predsednika ASK Floriana Faleža za nevarno pobudo, ki je naslovljena tudi na uradne institucije – ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za kulturo in predsednika vlade RS,« je še zapisala poslanka. V protestni izjavi zoper film, ki naj bi prikazoval Slovenijo v drugačni luči, kot si želijo podpisniki, se pojavlja zahteva za ustanovitev komisije, ki naj bi “čistila” ustvarjalno produkcijo. – Bodimo pozorni na izraz »nevarna pobuda«, ki spada prv tako v staro taktiko, s katero Kos po svojih zaupnikih še vedno ustrahuje slovenske ljudi.

Poslanka LDS označuje izjavo ASK kot “grob poseg v svobodo ustvarjanja, ki nas vrača v nekdanje čase nadzorovanja in kaznovanja”, kot “čistunski pogled na vse bolj uspešno in v mednarodnem prostoru uveljavljeno slovensko kinematografijo” in kot “nedopustno diskvalificiranje avtorja in tudi za spodbijanje narodovega interesa”. Poslanka zato pričakuje, “da uradne ustanove ne bodo podlegle tovrstni miselnosti in se bodo do nje primerno opredelile.” Poslanka Širca poziva ministrstvo za kulturo, da zaščiti slovenske ustvarjalce, organizatorje festivala v Sydneyju pa uradno obvesti, da slovenska država podpira dela svojih ustvarjalcev in je vesela, da je bil film Odgrobadogroba uvrščen na festival. – Bodimo spet pozorni na žaljiv naziv “čistunski”, pa na navedbo “mednarodno uveljavljena slovenska kinematografija”. Zakaj to, da srbska Kos v povezavi s framasoni porine Cvitkovičev film na kak festival, še ne pomeni, da bi bila slovenska kinematografija res mednarodno uveljavljena.

Ker je film Odgrobadogroba na spletni strani predstavljen kot “čistokrvno balkanski”, je ASK, ki je menila, da je to “žaljivo in neprimerno”, protestirala pri organizatorjih. Ti so bili že na tem, da film umaknejo s programa, kar pa se po posredovanju republiškega filmskega sklada vendarle ni zgodilo (tako kot je poslanka LDS zahtevala). Nerina T. Kocjančič, vodja promocije in trženja na Filmskem skladu RS, je dogodke okrog Cvitkovičevega filma komentirala za Dnevnik z besedami: “Naši rojaki v tujini so, kar se tiče filmske kulture, ostali v času Kekca.” In: “Njihova podoba o Sloveniji je idilična in takšen bi moral biti tudi slovenski film,” dodaja Kocjančičeva, ki meni, da to pravico imajo, nimajo pa pravice onemogočati promocije in trženja slovenskih filmov v svetu. – Odgovor funcionarke je nesramen in žaljiv, saj označuje avstralske rojake naravnost za miselno zaostale. Torej, povsem v balkanskem slogu! Očitno je, da surova in nekulturna funkcionarka ne izpolnjuje osnovnih pogojev za delovno mesto mesto, ki ga zaseda (verjetno še iz časa vlade LDS) in za katerega je prvi pogoj vljudnost, olika in dostojanstveno izražanje.

Rojaki v svetu imajo prav

Ob vprašanju, ali je Jan Cvitkovič Slovenec ali ne, je zadeva naslednja. Rojen je v Sloveniji, mati je Slovenka, oče pa je bosanski Srb, čigar starši so po vojni prišli v Koprivo na Krasu, menda iz Tuzle. Kot je znano v ljubljanskih kulturnih krogih, nima Jan Cvitkovič za svoje delo nikakršne ustrezne šole. Res je, njegov film Kruh in mleko je pred kakim letom prejel eno izmed nagrad na filmskem festivalu v Benetkah. Toda do nagrade ga je, očitno s pomočjo framasonskih krogov, porinila lahko le srbska Kos. V filmu so slovenski ljudje prikazani na dokaj poniževalen način, kar je bilo očitno programirano že vnaprej.

Nagrado za prvi “film” je Jan Cvitkovič prejel osebno v Benetkah. Predstavil se je občinstvu, oblečen v neke vrste vojaško uniformo, z znakom srpa in kladiva na prsih. Šlo je očitno za montažo, ki jo je zrežirala in pogojevala srbska Kos, zato da so lahko njegovo provokacijo videli preko tv po vsem svetu. Provokacija je bila v tem, da je “Slovenec” pred svetovno javnostjo nastopil s komunističnim simbolom na prsih in tako paradno osramotil svojo “lastno” Slovenijo.

Novopečenega nagrajenca je Kos že kmalu potem nagnala v nadaljne sramotilne akcije proti Sloveniji. Vse se je in se še dogaja pod geslom “svobode” umetniškega ustvarjanja. Četudi Cvitkovič nima nikake strokovne izobrazbe, je v njegovem napredovanju teklo po beneški nagradi vse gladko. Z avtoriteto umetnika, nagrajenega “v Benetkah”, je bilo primerno utemeljeno črpanje denarja iz republiškega filmskega sklada in, verjetno prisiljeno, tudi od raznih (kosovskih) direktorjev, sponzorjev. Kdo bi si le upal ugovarjati?! Avtoriteta beneške nagrade je “prepričala” tudi bolj ali manj sposobne filmske kritike, tako da so Cvitkoviča nagradili še kje. Menda celo pri Lužiški Srbih, ki nimajo sicer ničesar z balkanskimi Srbi. Toda javnost tega večinoma ne ve: Srbi so pač Srbi !?.

Tudi framasonski krogi, ki nadzorujejo vse mogoče festivale in nagrade, so po beneški nagradi imeli formalno zadosten razlog, da so umetnika Cvitkoviča (nedvomno na zakulisno srbsko pobudo) vključevali še na druge filmske festivale. Prav verjetno tudi na onega v Sydneyju. Ob tem se spomnimo podobnega primera, primera “slavnega” režiserja Kosturice, ki je, ali res samo slučajno (?), prav tako na oduren način blatil Slovenijo in Slovence. V svetu pa je “uspeval” kot velik filmski ustvarjalec. Danes nam je jasno, kdo je bil v ozadju njegovega “uspeha”.

Sramotilna akcija proti Slovencem, ki jo izvaja sam “Slovenec”, v sedanjem primeru Jan Cvitkovič, ni nekaj novega. Leta 2000, prav za 200-letnico Prešernovega rojstva, je na primer Niko Gorkič, z ljubljanske umetnostne akademije, organiziral predstavo o “razdevičenju Primicove Julije”, zato da bi perverziral največjega slovenskega pesnika. Njegovo predstavo je financiralo, dokaj značilno, kulturno ministrstvo pri takratni vladi LDS (menda 5000 DM). O “razdevičenju” je pročala srbska Mladina, drugi listi so ga zamolčali. Član LDS je bil še do pred kratkim tudi sedanji predsednik Drnovšek.

Izničenje slovenskega filma

Naj se v zvezi s slovenskim filmon ozremo še nekoliko v preteklost! Slovenska kultura je po drugi vojni, kljub jugoslovanskemu komunističnemu režimu, ponovno zacvetela. Z njo tudi film. Posnetih je bilo kar nekaj lepih in uspešnih slovenskih filmov. Prve je posnel režiser France Štiglic (*1919). Že kmalu se mu je pridružil češki begunec František Čap (*1913), Slednji je bil odličen režiser. Njegov uspeh je bil še zlasti film Vesna (1953). Toda srbska stran, verjetno že takrat njena tajna služba Kos, je z nejevoljo opazovala prodor slovenskega filma in postopoma tudi ukrepala. V svetu je bilo treba predstaviti namreč samo »jugoslovanski« film.

Ob koncu petdesetih let je bil France Štiglic že pri hrvaškem podjetju Croatia, kjer je posnel uspešen film z naslovom Deveti krug (1960). Film je bil dober, imel je velik uspeh pri občinstvu in bil tudi nagrajen na festivalu v Cannesu. Razumljivo da samo kot “jugoslovanski” film, kar je bilo nedvomno pogoj, da ga je Beograd podprl in poslal na festival. Nagrada je bila filmu podeljena verjetno že tedaj v navezi s framasoni. Šlo pa jena vsak način za odlično delo režiserja Štiglica, česar za filme sedanjega “nagrajenca” Cvitkoviča ni mogoče reči. V primeru njegovih filmov je za uradno in zakulisno podporo bistveno le to, da je Cvitkovič pač “srbske krvi”, in da pod masko Slovenca ponižuje pred svetom od srbske klike tako zelo osovražene Slovence.

Režiser France Štiglic je kasneje posnel še kak slovenski film, v katerem pa ni bilo več nekdanjega zanosa in zagona. Umrl je leta 1994. Težjo usodo je imel František Čap. Zvabili so ga v Beograd. Tam je pričakoval novega vzpona v svoji karieri, a so ga pustili životariti. Očitno mu srbska Kos njegovega dela za uspeh slovenskega filma ni pozabila in ne odpustila. Umrl je pozabljen, v Piranu leta 1972.

V Sloveniji je njegovo mesto zasedel režiser Boštjan Hladnik (*1929). Imel je vse, kar je bilo za režiserja potrebno, od ustrezne ljubljanske šole pa do izpopolnjevanja na filmski šoli v Parizu in sodelovanja s »tujimi« režiserji itd. Vse to je bilo takrat omogočeno le nekomu, ki je bil preverjen kosovec. Članstvo v partiji nikakor ni zadostovalo. Toda tip je bil brez talenta. Njegova režija je bila samo navaden gledališki oder. Filmska kritika, takrat že povsem pod nadzorom Kosa, je njegove neužitne filme označevala kot “inventive režijske prijeme”, ki oblikujejo prehode med “realnim in imaginarnim”in podobnimi frzami. V Hladnikovih filmih ni bilo nobene umetniške fantazije, nobenega veselja in niti ne resne filmske zgodbe. Njegova filmska junakinja Duša Počkaj je bila sicer dobra igralka, vendar gledališka in ne filmska. S svojimi nazaj potisnjenimi zobmi je odbijala in dokaj motila estetiko filmskih prizorov… Hladnik ni imel v sebi nikakega doživetja in ga vsled tega tudi ni mogel vnesti v svoje filme. Zato jih je, da bi jih naredil privlačne, popopral z nekaj erotičnimi prizori. Tako naj bi bolj privabljali občinstvo. A ga niso!

Hladnikovi moreči filmi so ustvarjali poparjeno vzdušje. Med gledalci, ki so imeli še živo v spominu prijetna dela Štiglica in Čapa, se je širilo razočaranje nad slovenskim filmom. To pa je povsem ustrezalo namenom srbske Kos. Zakaj na ta način se je širilo razočaranje nad slovenskim filmskih ustvarjanjem, kar je grenilo tudi slovensko zavest in samozavest. Češ, Slovenci pa nismo sposobni za film. Ker so bili hldni Hladnikovi filmi še vedno slovenski in v njih ni bilo sramotenja Slovenije in Slovencev, jih Beograd (oziroma njegova Kos) ni pošiljal na festivale, kjer bi jim lahko, že zaradi zvez s filmskimi žirijami pod nadzorom framasonov, izposloval kako nagrado. Identiteta Slovencev ni smela v svet, tudi preko beograjskega zaupnika Hladnika ne.

Beograd je s svojo tajno službo je slovensko filmsko ustvarjanje izničil ob koncu petdesetih let. Kasnejših Hladnikovih del, ki niso nastala v svobodnem ustvarjanju, namreč ni mogoče uvrstiti v izvirno slovensko kinematografijo (kot tudi sedanjih Cvitkovičevih ne). Zatem so prišle na filmsko sceno vsemogoče anomalije. Zacvetel je Balkan, še zlasti s prisiljeno partizansko tematiko. V njej je, zato da bi srbska stran lažje izsiljevala posamene republike za denar, neredko nastopal tudi Tito. V filmu Bitka na Neretvi (režiser Veljko Bulajić, 1969) so na primer za vlogo Tita najeli ameriškega igralca Richarda Burtona. Izvedelo se je, da je prejel na roko milijon $. Milijon je morala za ta film na ukaz iz Beograda prispevati tudi Slovenija. Itd., itd.

Iz prikazanega, zgolj bežnega pregleda dogajanja na slovenski in “slovenski” filmski sceni v jugoslovanskih letih in še v letih slovenske samostojnosti je kaj jasno razvidno, da srbska Kos še vedno deluje v njej s ciljem, da pred svetom ruši identiteto in dostojanstvo Slovencev. Za ta namen je film nedvomno eno najbolj prikladnih sredstev. Nizkotno in celo prav odurno pa je, da se to dogaja ne le s podporo slovenskih kosovskih zaupnikov, temveč pa tudi s financiranjem iz republiškega filmskega sklada in verjetno še drugih skladov za kulturo. Torej z denarjem slovenskih davkoplačevalcev. Vse to v posmeh slavnostnem bobnanju ob 15.letnici slovenske “suverenosti”!

Slovenian patriotic mottoes
Foreign secret services have to reckon with an awakened Slovenian consciousness

Article by: Carantha Editorial
After visiting several dynamic websites created by young Slovenians for the Slovenian youth, one is surprised to find patriotic mottoes, which promote their important messages on the forums. Patriotic mottoes, like these, were used by Slovenian warriors in their fight for freedom during the WW2. Thereafter, the Yugoslav regime gradually suppressed them, and they have not been heard of since over half a century.

What makes today’s interventions by young Slovenians so characteristic is the fact, that they not get themselves involved in the ancient ideological struggle, which Belgrade imposed on Slovenians for decades: partisans (»communists«) against home-guards (»traitors«) and vice versa. The confidants of the ex-Yugoslav secret service on both sides, the ex-communist as well as the anti-communist part, have order to attack each other. It is about an unfair and uncivilian ideological play with the intent to separate Slovenians into two fronts, in order to easier dominate their minds. As to give them more credibility, these tactics are also used in »letters«, which are published in no less than the religious weekly Družina. In this way, they should win the trust of the faithful »sheep«, who have confidence in the religious paper.

Evidently, cases like this one cannot confuse the Slovenian youth. They understood that in the WW2 the mass of Slovenian warriors, either partisans or home-guards, were patriots, even though they found themselves on opposite sides under different commands. Nowadays, young Slovenians do not let themselves be caught up in false patriotic campaigns, which still today are manoeuvred by the occult forces. They stand up for their rights. Let us read some of their mottoes:

Here is Slovenia		(Tukaj je Slovenia)
I love you, mother Slovenia		(Ljubim te, mati Slovenija)
Son of Slovenian people		(Slovenskega naroda sin)
In fight for own people		(V boj za narod svoj)
I am Slovenian and I will remain to be one		(Slovenec sem in to bom ostal)
Freedom to Slovenians		(Svobodo Slovencem)
Slovenia to Slovenians		(Slovenijo Slovencem)
United we stand, divided we fall		(Združeni stojimo, razbiti pademo)
I was born a Slovenian, I’ll die as a conscious Slovenian		(Rodil sem se kot Slovenec, umrl bom kot zaveden Slovenec)
What is more honour and dignity, than to die for the homeland?		(Kaj je bolj castno in dostojanveno kot umreti za domovino?)
I have only one life, but even that belongs to Slovenia		(Eno življenje imam, pa še tega za Slovenijo dam)
For Slovenian homeland, for our dear home and clan		(Za slovensko domacijo, za naš dragi dom in rod)
They did not suppress the sleeping, they will not the vigilant		(Zatrli niso specih, ne bodo nas bedecih)
There is nothing more beautiful in the world than the love for Slovenian homeland		(Na svetu ni nic lepšega, kot je ljubezen do slovenske domovine)
All I want to see is my nation prosper and my children succeed		(Vse, kar želim, je napredek mojega naroda in uspeh mojih otrok)
Only you can forge the fate of Slovenia		(Le ti boš slovenske usode kovac)

Since the beginning, the Yugoslav regime has tried to suppress patriotism and national consciousness of Slovenians. And again, after the independence of Slovenia, its structures still continue their destructive work today. Such influence is particularly evident in the economic and ideological fields. In fact, under the outward appearance of a formal independent Slovenia, a Serbian March shall be created. A similar »model« of independence is evident in the case of Russia and the former Soviet republics. The latter play the role of Russian Marches, after they achieved independence.

The geo-strategic position of Slovenia in Europe is such, that, since its declaration of independence (1991), a lot of foreign intelligence services are trying to consolidate their influence in this small country. In first place appears the ex-Yugoslav (Serbian) service. But also the work of the CIA, FSB Intelligence Service and others shall not be underestimated. The former Slovenian government of post-communist parties (LSD and SD), which has been in the saddle for 12 years, was only a marionette in the hands of strange masters. We still remember, how they sold out the Slovenian national wealth. Now, the time of the marionettes is over. In future, the corrupted Slovenian oligarchy and its foreign powers have to reckon with the awakened Slovenian consciousness.

Že med drugo svetovno vojno

SRBSKA OKUPACIJA SLOVENIJE

in srbizacija slovenske narodno-osvobodilne vojske (NOV) in borbe (NOB)

Prispevek, ki nam ga je poslal za objavo eden izmed naših sodelavcev, dokaj nazorno priča o tem, da se je srbska okupacija Slovenije začela že med zadnjo vojno. Slovenski ljudje so v NOB in v NOV in v svobodo, ki jim jo bosta porinesli, iskreno verjeli. Toda tisto, kar je bilo v ozadju, jim je bilo prikrito. Tako je še danes, ko si predsednik dobro financirane Zveze borcev, Janez Stanovnik, ter njegov aparat na mnogih bučnih prireditvah vztrajno prizadevata, kako bi prepričala in v slovenski javnosti tudi v prihodnje ohranila „zmagoslavno“ (v resnici pa zelo tragično) podobo slovenske NOV in NOB. –
Uredništvo spletne strani Hervardi

Slovenci smo se na svojem ozemlju, kljub vztrajnemu prizadevanju tujih sil, da nas izbrišejo z evropskega zemljevida, ohranili do danes. Naše vztrajanje na lastni zemlji je tudi v svetovnem merilu nekaj edinstvenega. Naša volja do življenja je prišla najbolj do izraza v kritičnih trenutkih, še zlasti v mnogih vojnah, ki so usodno zaznamovale našo zgodovino. Ena najbolj odločilnih za naše preživetje je bila nedvomno druga svetovna vojna, ko so naše ozemlje zasedle in si ga razdelile štiri okupacijske sile: Nemčija, Italija, Madžarska in Hrvaška (NDH).

Načrti vseh štrih okupatorjev so bili jasni: Slovenci naj kot narod izginejo, bodisi z razselitvijo bodisi v internacijah. Svoje načrte so okupatoirji začeli izvajati brez odlašanja. Že kmalu je bilo preseljenih nekaj deset tisoč ljudi s Štajerske, ki je je bila pod nemško zasedbo. V Ljublanski pokrajini, ki jo je zasedla Italija, je vojaški poveljnik gen. Robotti pripravljal podoben načrt.

Upor proti okupatorju so prvi začeli primorski tigrovci, pripadniki osvobodilne organizacije Tigr, ki se je že v letih pred drugo vojno borila za osvoboditev Primorske izpod fašistične Italije. Že kmalu zatem so se tigrovci vključili v Osvobodilno Fronto partizanov (OF), to je, v vseslovenski odpor, ki pa ga je nadzorovala in usmerjala komunistična partija. Prvenstveni cilj partije pa ni bila osvoboditev slovnskega naroda izpod okupatorja, temveč komunistična revolucija. Z zmago revolucije naj bi se Slovenci vključili v komunistični svet, ki mu je bil na čelu Stalin. V komunističnem svetu naj bi pod vodstvom Tita zaživela tudi komunistična Jugoslavija in sicer kot zvezna država bratskih južnoslovanskih narodov.

V resici pa je bilo ime Jugoslavija, v kateri naj bi veljalo enakopravno sožitje vseh njenih narodov, le krinka za postopno uresničenje zamisli o “Veliki Srbiji”. In res, medtem ko so imeli slovenski partizanski borci pred očmi edinole osvoboditev svoje domovine izpod okupatorja ter združeno in svobodno Slovenijo, v okviru bratske Jugoslavije, je srbska stran, z vednostjo in sodelovanjem slovenske komunistične partije, že od vsega začetka partizanskega osvobodilnega boja izvajala svoje velikosrbske načrte. Tako je poleg štrih omenjenih obstajal med samimi partizani še peti, srbski okupator, ki je bil izmed vseh najhujši.

Njegov izvršni organ je bila KOS (Kontra obveščevalna služba), ki je med slovenskimi partizani delovala že od vsega začetka. Ne bomo pogrešili, če z njo povežemo že Zdenko Armić – Kidrič, ki je od avgusta 1941 dalje vodila “centralno komisijo” VOS (partizanske varnostno obveščevalne službe). Vrhovni štab jugoslovanske partizanske vojske, povsem v srbskih rokah, je v prvih dneh avgusta 1942 poslal v Tomšičevo brigado svojega človeka z nalogo, da v njej vzpostavi mrežo kosovskih zaupnikov. To je bil Ivan Marković – Ivanov, ki je v brigadi prevzel mesto vodje brigadne obveščevalne službe. Podobno temu je srbsko kosovsko vodstvo poslalo svoje ljudi tudi v druge enote slovenske NOV. Tako so Srbi že kaj kmalu razpolagali z dobro organizirano mrežo zaupnikov med slovenskmi partizani, dobivali o njih vse ključne informacije in jih imeli pod svojim nadzorstvom.

Zdenka Armić – Kidrič, vodja centralne komisije VOS

Do prvega, vidnega posega v strukturo slovenske partizanske vojne je prišlo v novembru 1942, ko je v Slovenijo prišel Arso Jovanović, načelnik vrhovnega štaba jugoslovanske parizanske vojske. Pripeljal je s sabo tudi skupino srbskih in črnogorskih oficirjev. Slovencem so rekli, da so prišli kot okrepitev njihove vojske. Dejansko pa so v njej zasedli vrsto ključnih položajev, s katerih so izrinili slovenske poveljnike. To se je godilo še pred srečanjem Arsa Jovanovića s slovenskim partizanskim vodstvom, ki s prestrukturiranjem, kot so ga bili že izvedli, sploh ni bilo seznanjeno.

Arso Jovanović ni pokazal nikakršnega razumevanja za posebnosti in cilje slovenskega osvobodilnega boja. Nastopal je bahavo in je priznaval le KPJ. Vsled tega je prihajalo do sporov z izvršnim svetom slovenske OF in glavnim štabom NOV. Spori so bili sprva obrobni, kmalu zatem pa dokaj resni.

Nesoglasja med Slovenijo in jugoslovanskim vrhovnim štabom so prihajala na dan že na posvetu v Stolicah leta 1941. Na začetku 1943 je prišlo do novih zapletov z Ivom Lolom Ribarjem, predsednikom jugoslovanskega vrhovnega poveljstva. Leta 1944 je vodstvo slovenske NOV ostro nastopilo proti njegovi zahtevi, naj se slovenska partizanska vojska umakne v Bosno.

Iz spodaj navedenih primerov je razvidno, da so Srbi že od leta 1942 pa vse do konca druge vojne prevzemali najbolj pomembna mesta v slovenski partizanski vojski, kjer so slovenske poveljnike odstavljali in prenekatere tudi likvidirali. Takoj po svojem prihodu v Slovenijo je Arso Jovanović namestil štiri Srbe, ki so delovali v Cankarjevi brigadi, ter s svojim štabom ustanovil prvo operativno cono.

Na tem mestu navajam le nekaj primerov, iz katerih je razvidno, kako so Srbi prevzemali v svoje roke poveljevanje v slovenskih parizanskih enotah. Seznam ni popoln, navedeni so le primeri, ki jih je bilo mogoče povzeti iz objavljenega gradiva.

1.) Šaranović Milovan: komandant prve operativne cone (Dolenjska) od 7. decembra 1942 do 23. maja 1943;
načelnik glavnega štaba od 23. maja 1943 do 30 julija 1943.

2.) Jovanović Zdravko: načelnik štaba druge operativne cone (Notranjska ) od ustanovitve 11. decembra 1942 do 3. februarja 1943.

3.) Tonasković Rajko: načelnik štaba Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 30. marca 1943; komandant 15. divizije od sredine avgusta 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 7. korpusa od 3. oktobra 1943 do 10. aprila 1944.

4.) Kilibarda Mile: načelnik štaba 14. divizije od 3. oktobra 1943 do 25. februarja 1944; komandant 4. operativne cone (Štajerska) od 25. februarja 1944 do 23. julija 1944; namestnik komandanta 7. korpusa od 9. septembra 1944 do 3. oktobra 1944; načelnik štaba 7. korpusa od 10. novembra 1944 do 15. maja 1945.

5.) Dapčević Milutin: načelnik štaba 3. operativne cone (Alpska) od novembra 1943 do 22. decembra 1943;
načelnik štaba 9. korpusa od 22. decembra 1943 do 4. marca 1944.

6.) Popivoda Pero: načelnik štaba Tomšičeve brigade od 2. dec. 1942 do 24 junija 1943; komandant 2. operativne cone (Gorenjska) od 24. junija 1943 do 4. avgusta 1943; načelnik štaba 14. divizije od septembra 1943 do 3. oktobra 1943; komandant 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 17. decembra 1943; komandant 31. divizije od 21. decembra 1943; komandant 7. korpusa od 10. aprila 1944 do3. oktobra 1944, nato poslan v vrhovni štab.

7.) Jevtić Predrag – Dragan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 3. novembre 1942 do 12. januarja 1943;
komandant 3. bataljona Šercerjeve brigade od marca 1943 do maja 1943; namestnik komandanta 1. operativne cone (Dolenjska) od 23. maja 1943 do 13. julija 1943; komandant 15. divizije od 13. julija 1943 do 30 julija 1943.

8.) Božović Radomir – Raco: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade od decembra1942 do 12. januarja 1943; komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade od 12. januarja 1943 do maja 1943; komandant 12. brigade od 24. septembra 1943 do 20. decembra 1943; namestnik komandanta 15. divizije od 20. decembra 1943 do 9. februarja 1944; načelnik štaba 15. divizije od 9. februarja 1944 do 23 junija 1944; namestnik komandanta 15. divizije od 23. junija 1944 do 9. avgusta 1944.

9.) Ignjatović Radojica – Grnjica: načelnik štaba Bazoviške brigade od 1. oktobra 1943 do 22.oktobra 1943; načelnik štaba 30. divizije od 22. oktobra 1943 do 19. novembra 1943.

Petar Brajović, Franc Rozman Stane in Jože Klanjšek leta 1943

10.) Brajović Petar – Pero: komandant 2. bat. Gubčeve brigade od 20. februarja 1943 do 30.marca 1943;
načelnik štaba Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 12. septembra 1943; komandant 15. divizije od 15. septembra 1943 do 3. januarja 1944; komandant 18. divizije od 1. januarja 1944 do 12. januarja 1944; načelnik štaba 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; komandant 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; načelnik štaba 4. operativne cone (Štajerska) od 23. julija 1944 do 15. maja 1945.

11.) Došenović Mičo: načelnik štaba 14. divizije od 16. julija 1944 do 15 maja 1945.

12.) Vojnović Aleksandar – Vojin: načelnik štaba 18. divizije od 30. novembra 1944 do 10. februarja 1945;
namestnik komandanta 15. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.

13.) Čubrić Mile: komandant 2. Bataljona Gubčeve brigade od 30. marca 1943 do 25. avgusta 1943; namestnik komandanta Gubčeve brigade od 25. avgusta 1943 do 14. septembra 1943; namestnik komandanta 18. divizije od 12. januarja 1944 do 21. marca 1944; načelnik štaba 18. divizije od 21. marca 1944 do 23. junija 1944; namestnik komandanta 18. divizije od 23. junija 1944 do 26. julija 1944; komandant posebne oficirske šole.

14.) Marjanović Ratko: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 30. novembra 1943 do 15. marca 1944;
komandant Bazoviške brigade od 14. septembra l944 do 10. oktobra 1944; komandant Gradnikove brigade od 20. marca 1944 do 18. septembra 1944.

15.) Šorović Danilo: komandant Gradnikove brigade od 26. aprila 1943 do 4. novembra 1943.

16.) Vidačić Nikola: načelnik štaba Bazoviške brigade od 22. oktobra 1943 do 12. novembra 1943; načelnik štaba 30. divizije od začetka januarja 1944 do konca, januarja 1944; komandant Bazoviške brigade od 2. julija 1944 do 14. septembra 1944.

17.) Marjanović Aleksandar – Leko: komandant 2. bataljona Gubčeve brigade od 12. januarja 1943 do 20. januarja 1943; namestnik političnega komisarja 15. divizije od 3. oktobra 1943 do 9. februarja 1944.

18.) Dukić Nikola: načelnik štaba 30. divizije od 9. marca 1945 do 7. maja 1945.

19.) Vukadinović Dušan: načelnik štaba Gradnikove brigade od 2. marca 1945 do 28. marca 1945; komandant Vojkove brigade od 28. marca 1945 do konca vojne; politični komisar 1. bataljona Gradnikove brigade.

20.) Knežević Vladimir – Volodja: politični komisar 2. čete 3. bataljona Tomšičeve brigade – avgusta 1942; politični komisar 1. bataljona Tomšičeve brigade – marca 1943; komandant l. Soške brigade leta 1943; komandant 17. brigade Simona Gregorčiča leta 1943; prvi komandant Novega Mesta.

21.) Jovanović Svetolik – Mito: namestnik komandanta Gradnikove brigade od 18. septembra 1944 do 20. decembra 1944; bil je spremljevalec Šaranovič Milana.

23.) Popović Vuko: komandir minersko-sabotažne čete v Goriških Brdih leta 1944.

24.) Srdić Simon: komandant 2. bataljona Prekmurske brigade leta 1945.

25.) Vučinić Djoko: namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve brigade – maja 1945; bil je tudi v tem štabu.

26.) Radulović Branko: politični komisar 2. bataljona Gubčeve brigade od 14. julija 1943 do 10. septembra 1943; politični komisar 3. bataljona Gubčeve brigade od 5. septembra 1943 do 22. oktobra 1943 in od 2. januarja 1944 do 12. febbruarja 1944; politični komisar Gubčeve brigade od 12. februarja 1944 do 20. marca 1944; namestnik. politkomisarja Kokrškega bataljona od 16. novembra 1944 do 8. januarja 1945; namestnik komandanta Kokrškega 3. bataljona od 8. januarja 1945 do 26. marca 1945; komandant 3. bataljona Kokrškega odreda od 26. marca 1945 do 12. maja 1945; v NOV je bil že od 15. avgusta 1941.

27.) Kubić Nikola: v Šercerjevo brigado je prišel za bataljonskega in četnega starešino; bil je gojenec posebne oficirske šole pri vrhovnem štabu NOV in POJ iz Srbije.

28.) Beslać Mirko: isto kot Kubič Nikola.

29.) Dedeić Boško – Pope: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade od 2. marca 1944 do 18. marca 1944; namestnik komandanta 3. bataljona Bazoviške brigade od 18. marca 1944 do 10. maja 1944; bil je tudi spremljevalec Šaronović Milana.

30.) Vukša Jovo: načelnik štaba 12. brigade od 16. decembra 1943 do 10. januarja 1944.

31.) Perović Radoje: namestnik komandanta 12. brigade od 26. septembra 1944 do 8. januarja 1945; načelnik štaba 12. brigade od 8. januarja 1945 do 18. februarja 1945.

32.) Badovinac Ilija: namestnik komandanta Šlandrove brigade od 1. septembra 1943 do 22. septembra 1943; namestnik komandanta 12. brigade od 24. septembra 1943 do 26. novembra 1943.

33.) Alfirević Petar – Pero: namestnik komisarja Vojkove brigade od 8. januarja 1944 do 9. marca 1944; namestnik komisarja Prešernove brigade od 9. marca 1944 do 20. oktobra 1944.

34.) Karapadža Branko: komandant Prešernove brigade od 6. oktobra 1943 do 26. oktobra 1943; namestnik politkomisarja 31. divizije od 26. oktobra 1943 do sredine februarja 1944.

35.) Latinović Djuro: komandant štaba l. bataljona Gradnikove brigade leta 1944.

36.) Vojnović Milan: namestnik komandanta Gubčeve brigade od 1. februarja 1945 do 15. maja 1945.

37.) Dukić Mirko: načelnik štaba Vojkove brigade od 6. maja 1944 do 20. maja 1944; namestnik komandanta Vojkove brigade od 20. maja 1944 do 3. sept. 1944.

38.) Nenezić Ljubo: načelnik štaba Vojkove brigade od 3. septembra 1944 do 20. septembra 1944.

39.) Gliša Radomir – Raco: komandant Bazoviške brigade od 20. decembra 1943 do 2. marca 1943; komandant 30. divizije od 4. marca 1944 do 29. aprila 1944; komandant Bazoviške brigade od 3. maja 1944 do 15. junija 1944; načelnik štaba 18. divizije od 10. februarja 1945 do 15. maja 1945.

40.) Perović Radivoje: načelnik štaba Bazoviške brigade od 12. novembre 1944 do 14. marca 1945.

41.) Vukčević Vaso: načelnik štaba Bazoviške brigade od 15. marca 1944 do 10. julija 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.

42.) Isaković Rade: načelnik štaba Bazoviške brigade od 3. oktobra 1944 do 10. oktobra 1944; operativni oficir v Bazoviški brigadi.

43.) Ibraimović Ibro: komandant Bazoviške brigade od 10. oktobra 1944 do 7. marca 1945; komandant 2. bataljona Gradnikove brigade.

44.) Jovanović Milan: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. junija 1944 do 1. julija 1944; komndant l. bataljona Bazoviške brigade .

45.) Dabanović Mitar: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 1. avgusta 1944 do 14. septembra 1944;
komandant 1. bataljona Bazoviške brigade.

46.) Ignjatović Anatolij: namestnik komandanta Bazoviške brigade od 3. januarja 1945 do 2. maja 1945;
komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 2. bataljona Bazoviške brigade.

47.) Popović Svetislav: pomočnik politkomisarja Bazoviške brigade od 30. oktobra 1944 do 18. decembra 1944;
komandant 4. bataljona Bazoviške brigade; sekretar SKOJ-a.

48.) Stojanović Miladin: komandant 1. bataljona Bazoviške brigade; namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.

49.) Djenadija Sreten: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade.

50.) Raisović Boris: komandant 2. bataljona Bazoviške brigade; komandant štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.

51.) Mijić Dušan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.

52.) Terzić Bogdan: komandant 3. bataljona Bazoviške brigade.

53.) Pavlović Velislav: namestnik komandanta 1. bataljona Bazoviške brigade.

54.) Ataklilović Džuvad: načelnik štaba 2. bataljona Bazoviške brigade.

55.) Viktorović Mihael: komandant 1. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

56.) Nikolajević Bruno: komandant 2. čete Bazoviške brigade.

57.) Filipović Aleksej: komandant 3. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

58.) Kajunović Nazar: komandant 4. čete 2. bataljona Bazoviške brigade.

59.) Jukić Drago: načelnik štaba 3. bataljona.

60.) Zurić Rastimir: operativni oficir v Bazoviški brigadi.

61.) Armić Zdenka Kidrič: šef VOS-a za Slovenijo.

62.) Vukčević Blažo: šef operativnega odseka Gradnikove brigade.

63.) Peraić Vladimir – Planin: komandant 1. Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 6. oktobra 1944; namestnik komandanta 2. Kokrškega bataljona od 5. oktobra 1944 do 20. oktobra 1944; komandant 1. bataljona Kokrškega odreda od 20. oktobra 1944 do marca 1945.

64.) Božić Lazo – Vuk: komandant 2. bataljona 15. brigade od 28. septembra 1943 do 2. novembra 1943; komandant 1. bataljona 15. brigade od 2. novembre 1943 do 20. januarja 1944; načelnik štaba Šlandrove brigade od srede marca 1944 do srede aprila 1944.

65.) Djordjević Branko – Jure: politkomisar 2. bataljona Kokrškega bataljona od 27. avgusta 1944 do 30. avgusta 1944.

66.) Bratković Peter – Zvonko: politkomisar 2. bataljona Kokrškega odreda od 30. avgusta 1944 do 10. oktobra 1944; politkomisar 2. Kokrškega odreda od 10. oktobra 1944 do 12. maja 1945.

67.) Svoboda Velimir: komandant 2. bataljona Kokrškega odreda od septembra 1944 do konca 1944.

68.) Čakarević Milenko: komandant zaščitnega bataljona 15. divizije od 20. septembra 1944 do 28. marca 1945;
komandant l. bataljona 15. brigade od 18. aprila 1945 do 10. maja 1945.

Vsi našteti so bili Srbi ali Črnogorci. Prevzemali so pristojnosti nad slovensko NOV. Prva slovenska divizija je tako postala štirinajsta, druga pa petnajsta jugoslovanska divizija. Srbizacija slovenske narodno-osvobodilne vojske je potekala tako hitro, da si je že leta 1943 jugoslovanski vrhovni štab prilastil tudi poviševanja prav vseh oficirjev slovenske NOV. Izvršni odbor OF je bil neprijetno presenečen, ko je izvedel, da bo samo jugoslovanski vrhovni štab imenoval člane slovenskega glavnega štaba.

Vsi prišleki z juga, poslani v slovensko NOV, niso znali slovensko in so govorili samo srbsko. Tako je bil pogovorni jezik v NOV že vse od začetka pod vplivom srbskih izrazov, ki so jih vnašali vojaki, podoficirji in oficirji, ki so službovali še za časa stare jugoslovanske vojske. Značilno je bilo spreminjanje izrazov, ki so opredeljevali poveljevanje. Taki izrazi so bili na primer: zapovest, uzbuna, pokret in podobni.

Arso Jovanovć, Boris Kidrič in Franc Rozman – Stane, januarja 1944

Arso Jovanović in Tito, v Drvaru 1944

Položaj se je močno poslabšal po prihodu Arsa Jovanovića in njegovih oficirjev. Ker so bili na najvišjih položajih, se je vsled tega začela srbizacija jezika NOV tudi v njenem vrhu. Leta 1944 je bila že zelo izrazita. Tako so bila poročila štaba 30. divizije štabu 9. korpusa napisana kar v srbščini. V istem jeziku je glavnemu štabu poročala tudi oficirska šola glavnega štaba NOV in POS.

Leta 1943 je bil storjen tudi prvi korak pri ukinjanju zunanjega videza samostojnosti NOV. Najpomembnejše znamenje slovenskih partizanov je bila značilna kapa, imenovana triglavka. Bila je slovenskim partizanom tako zelo domača predvsem zato, ker je s svojimi tremi vrhovi simbolizirala Triglav, ki je bil narodni simbol in tudi znak OF. Toda tega leta so morali slovenski partizani zamenjati svoje kape s tistimi, ki so jih nosili srbski partizani. Nova kapa se je po vrhovnem poveljniku imenovala titovka.

Slovenski partizani so za Tita kot vrhovnega poveljnika slišali prvič šele leta 1942. Na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943 je Tito zagotovil, da nadaljni obstoj slovenske vojske sploh ni vprašljiv. Slovenski delegaciji je obljubil tudi obstoj slovenske vojske in slovensko poveljevanje po koncu vojne. Kljub temu je bila leta 1945 prav pod njegovim poveljstvom slovenska partizanska vojska ukinjena. Od Titove obljube in pozneje pogosto uporabljane “častne Titove besede” ni ostalo nič! Dejansko so nekatera znamenja pomenila ukinjanje slovenske partizanske vojske že med vojno. Leta 1944 ni od prvotne samostojnosti NOV ostalo kaj veliko. Brigade so sicer ohranile imena po slovenskih pesnikih, pisateljih in junakih, toda organizacijske samostojnosti in pristojnosti OF nad slovensko vojsko je bilo konec. Vendar pa, če bi bila slovenska vojska že takrat tudi formalno ukinjena, bi se velik del Slovencev od nje odvrnil.

Srbsko vodstvo ni postavljalo samo svojih oficirjev na najbolj pomembna mesta v slovenski NOV, temveč je poskrbelo tudi za likvidacije najbolj uglednih slovenskih partizanskih patriotov in komandantov. Navajam nekaj primerov:

1.) Jože Lemut – Saša: poveljnik 1. prvega primorskega bataljona Simona Gregorčiča, likvidiran 18.avgusta 1942 pri Kromberku.

2.) Tone Tomšič: organizacijski tajnik KPS; do njegove aretacije je prišlo po izdaji partijske kurirke; ustreljen je bil 21. maja 1942.

3.) Ljubo Šercer: komandant Krimskega bataljona; Italijanom ga je izdal VOS-ovec; ustreljen je bil 22. decembra 1941.

4.) Maks Rejec – Mladen: tigrovec; med prvimi organizatorji partizanskega gibanja v Baški dolini in na Šentviški planoti; konec julija 1943 ga je VOS ubila v Prodih pri Knežkih Ravnah.

5.) Anton Majnik: tigrovec; udeleženec prvega spopada z okupatorjem na Mali gori, 16. maja 1941; eden prvih partizanov; bil je v Ribniški četi in so ga pod vodstvom Filipa Tekavca ves čas odrivali; ustreljen je bil 21. novembra 1943 sredi Ribnice.

6.) Janko Premrl – Vojko: tigrovec; eden prvih partizanskih komandantov; ustreljen je bil 16. februarja 1943 v Idrijski Beli, umrl 24. februarja 1943; da zakrijejo svoj zločin, so ga tik pred smrtjo imenovali za komandanta 5. primorske brigade.

7.) Jože Srebrnič: že pred vojno je sodeloval z organizacijo TIGR; ko je bil na poti na konferenco na Laznah, kjer bi predstavil zgodovino in avtohtonost Slovencev, so ga VDV-jevci likvidirali, ko je s čolnom prispel čez Sočo.

8.) Jože Peršolja – Filip: pionir narodno-osvobodilnega gibanja v Goriških Brdih in Beneški Sloveniji; sekretar zahodno primorskega okrožja; likvidirali so ga VDV-jevci, ravno tako kot Srebrniča; poleg njiju so likvidirali še Jožeta Krajca – Žaklja, španskega borca, inštruktorja pokrajinskega komiteja KPS, in Krivec Venčeslava.

9.) Franc Rozman – Stane: španski borec, komandant generalštaba NOV in POS; likvidiral ga je osebno Arso Jovanović novembra 1944 v Črnomlju.

10.) Ferdo Kravanja – Peter Skalar: tigrovec; udeleženec prvega spopada z okupatorjem na Mali gori, 16. maja 1941; eden prvih organizatorjev partizanstva na Pprimorskem; sekretar Zahodno primorskega okrožja; likvidiran s strani VDV-jevcev 10. oktobra 1944 v Paljevem.

Treba je razumeti, da je VOS in kasnejša VDV dobivala direktive za likvidacije od srbske KOS, a je žal vse arhive, v katerih so bili dokumenti o pobojih slovenskih komandantov in drugih partizanov, sežigala srbska podrepnica Lidija Šentjurc, ki so ji vsled tega rekli Piromanka. Srbski KOS pa je navodila izdajala srbska masonerija (para-prostozidarji).

Smrt partiznskega generala Franca Rozmana – Staneta ob koncu 1944 ni bila edina in ne osamljena “kadrovska sprememba” na vrhu slovenske NOV. Zadnji dan novembra je moral na novo dolžnost v Belgrad namestnik poveljnika slovenskega glavnega štaba Jaka Avšič (ki se je pri Titu že leta 1943 vznemiril zaradi vnašanja srbskega poveljevalnega jezika). Glavni štab je ostal brez namestnika, novi ni bil imenovan. Ob likvidaciji Stanata Rozmana, je Arso Jovanovič ustrelil tudi načelnika glavnega štaba generala Lada Ambrožiča. Težko ranjenega so pripeljali v bolnišnico. Na njegovo mesto je prišel Črnogorec, Mile Kilibarda. – Namestnik političnega komisarja glavnega štaba Viktor Avbelj – Rudi je odšel z dolžnosti že 9. septembra 1944, novi namestnik ni bil imenovan.

Prvega marca 1945 je bila slovenska NOV in POS ukinjena. Preimenovana je bila v jugoslovansko armado (JA). Jugoslovanski vrhovni štab je postal generalštab, glavni štab NOV in POS pa glavni štab JA za Slovenijo. Najpomembnejše partizanske enote, 7. in 9. korpus, so spadale v 4. operativno cono JA. Glavni štab JA za Slovenijo je zatem počasi odmrl. Dne 2. marca 1945 je generalštab JA izdal ukaz o organiziranju 4. armade in vključitvi slovenskega 7. korpusa v njeno sestavo, s čimer ga je povsem izločil iz pristojnosti glavnega štaba JA za Slovenijo.

V začetku maja 1945 je 4. armada prihajala v Slovenijo, obenem pa so ji že podrejali slovenske enote. Tudi operativni del slovenskega glavnega štaba JA je odšel v štab 4. armade. Bolj ko se je JA približevala Sloveniji, bolj se je krčila preostala samostojnost enot slovenska NOV. S tem, ko je ožji del njenega štaba z Dušanom Kvedrom na čelu moral prevzeti poveljstvo Trsta, je bil glavni štab JA za Slovenijo dejansko ukinjen. Jugoslovanski generalštab ga je razpustil že 8. maja 1945 (uradno šele 31. maja 1945). Slovenska vojska je bila s tem dokončno razpuščena. V Sloveniji je nekaj časa po vojni ostal edinole KNOJ.

Najdlje so svojo samostojnost ohranile slovenske enote na Koroškem. V jugoslovanskem zgodovinopisju so njihovi zadnji boji prikazani kot “zmaga” enot JA in ne slovenskih partizanov. Pri tem je bilo popolnoma zamolčano, kako so se prav tedaj pomembni deli jugoslovanske 3. armade več dni pripravljali na parado v Mariboru, namesto da bi odšli v boje na Koroško, kjer so se bojevale slovenske brigade. Nasploh so pri osvoboditvi Slovenije v glavnem sodelovale slovenske partizanske enote. V 4. armadi JA, so glavno vlogo pri osvobajanju slovenskih krajev, še zlasti obale in Trsta imele slovenske Prekomorske brigade, zraven njih pa še slovenski 9. korpus. Zasluge za osvoboditev so bile v povojni zgodovini predstavljene kot uspeh Jugoslovanske armade in ne slovenskih partizanov, čeprav so slovenske enote nosile največje breme bojev.

Takoj po umiku Nemcev je na slovenska tla prišlo več enot JA. Ukinjene so bile nekatere slovenske brigade in enote partizanske vojske. Slovenski oficirji in vojaki pa so čakali na nadaljne ukaze. Ozemlje Slovenije je spadalo pod jugoslovansko 4. armadno območje s sedežem v Ljubljani. Njen poveljnik je postal Peko Dapčević, za njim pa Danilo Lekić. Jugoslovanska 4. armada pa je bila pod poveljstvom generalnega poročnika Petra Drapšina, generalnega majorja Pavla Jakšića in polkovnika Boška Šiljegovića; mornarske čete pod poveljstvom polkovnika Dragiše Ivanovića.

S prihodom 4. armade v Slovenijo se je začela prava morija slovenskega naroda, saj so Slovenci začeli natihoma izginjati. Samo na ozemlju Primorske, bližnje Furlanije in Istre je izginilo nad sto tisoč Slovencev. Srbska 4. armada jih je pomorila na tisoče in jih pometala v brezna, v tako imenovane » fojbe ». Ker je večina njih imela italijansko državljanstvo, se danes govori, da so v teh breznih zgolj talijani. Tudi povelje za umik iz Trsta in Gorice, kasneje pa še s Koroške in Celovca, je prišlo z vrha JA, potem, ko so bile slovenske brigade že razformirane in brez slovenskih poveljnikov. Na ta način je bila dokončno izdana točka OF, ki je govorila o Zedinjeni Sloveniji in priključitvi Primorske k matični domovini. S tem je bil izdan tudi boj številnih slovenskih partizanov, ki so v NOV sodelovali iz domoljubnih nagibov in ne z revolucionarnimi težnjami. Takšnih pa je bila velika večina!

Na najvišjih poveljniških in komisarskih položajih v enotah jugoslovanske armade ni bilo niti enega Slovenca. Kot posledica tega je bilo veliko čustvenih izbruhov in precejšne število demobilizirancev. Mnogi Slovenci, ki niso dosegli svojih častniških ambicij, so razočarani odhajali v pokoj in tudi izstopali iz KPS (KPJ). Iz časa vojne so obstajale cele skupine slovenskih oficirjev in vojakov, ki jih jugoslovanska vojska nenadoma “ni več potrebovala”. Sprva so pijančevali iz veselja nad zmago, potem pa še bolj zaradi razočaranja nad vsem, kar jim je zmaga prinesla.

Takoj po vojni je bila slovenska bila 14. divizija prestavljena v Vojvodino, vse do konca leta 1945. Naslednje leto so jo spremenili v srbsko enoto. Srbski oficirji so se pogosto obnašali, kot da samo oni nekaj veljajo in da imajo zaradi tega pravico omalovaževati slovenske oficirje, podoficirje in borce. Številni slovenski oficirji so morali iz Slovenije. Mnoge so poslali na Kosovo, kjer so še potekali manjši boji.

Potrebno je vedeti, da tihi in najbolj kruti srbski okupator ni razbil samo slovenskega partizanstva. Pomori v imenu komunistične revolucije, ki jih je preko VOS izvajal nad civilnim prebivalstvom, so spodbudili nastanek vaških straž, ki so zatem prerasle v domobranstvo. Tako je srbska stran v okupirani Sloveniji sprožila še bratomorno vojno. Domobranske enote so se ob koncu vojne umaknile na Koroško, ki so jo bili zasedli Angleži. V smislu dogovora s Titom so Angleži domobrance vinili v Slovenijo, kjer so bili na povelje iz jugoslovanskega vrhovnega štabna pomorjeni in vrženi v brezna v Kočevskem Rogu. Bilo jih je najmanj dvanajst tisoč. Pomorjenega je bilo tudi veliko civilnega prebivalstva.

Po vsem, kar se je dogajalo in zgodilo, pa moramo ugotoviti in si priznati naslednje. – V komunistični Jugoslaviji pod srbskim nadzorstvom je bilo vsa dolga leta po drugi vojni skrbno zamolčano dejstvo, da je bil slovenski narodno-osvobodilni boj tako velik in zmagovit prav zaradi tisočev Slovencev, ki so šli v partizane s sveto vero v pravičen boj za osvoboditev svoje domovine. Ob koncu vojne 1945 so njihovo vojsko, slovensko partizansko vojsko, razpustili. Toda resnice ni bilo mogoče ukiniti in ne zatreti slovenskega duha. Pod jugoslovanskim površjem je obstajal naprej, se ohranjal in v krizi osemdesetih let prišel znova na dan. Zaživel je in dobil nov polet v Teritorialni obrambi Republike Slovenije ter dosegel svoj vrhunec leta 1991 v vojni za samostojno in neodvisno Slovenijo!

Komandanti prvih štirih slovenskih partizanskih brigad, maj 1943 Od leve v desni: Ivan Lokovšek – Jan, Jože Klanjšek-Vasja, Jože Malnarič – Križevski in Predrag Jevtić – Dragan